ščúr

See also: scur and ščur

Czech

Pronunciation

• IPA^(key): [ˈʃt͡ʃuːr]

Noun

ščúr m anim

1. (dialectal) Alternative form of štír

Declension

Declension of ščúr (hard masculine animate)

	singular	plural
nominative	ščúr	ščúři
genitive	ščúra	ščúrů
dative	ščúrovi, ščúru	ščúrům
accusative	ščúra	ščúry
vocative	ščúre	ščúři
locative	ščúrovi, ščúru	ščúrech
instrumental	ščúrem	ščúry

Further reading

• ščúr in Příruční slovník jazyka českého, 1935–1957
• ščúr in Slovník spisovného jazyka českého, 1960–1971, 1989

Old Czech

Alternative forms

• ščír

Etymology

Inherited from Proto-Slavic *ščurъ.

Pronunciation

• IPA^(key): (13^th CE) /ˈʃt͡ʃuːr/
• IPA^(key): (15^th CE) /ˈʃt͡ʃiːr/

Noun

ščúr m animal

1. scorpion

Declension

Declension of ščúr (hard o-stem)

	singular	dual	plural
nominative	ščúr	ščúry	ščúři, ščúrové
genitive	ščúra, ščúru	ščúrú	ščúróv
dative	ščúru, ščúrovi	ščúroma	ščúróm
accusative	ščúr, ščúra	ščúry	ščúry
vocative	ščúře	ščúry	ščúři, ščúrové
locative	ščúřě, ščúru, ščúrovi	ščúrú	ščúřiech
instrumental	ščúrem	ščúroma	ščúry

This table shows the most common forms around the 13th century.
See also Appendix:Old Czech nouns and Appendix:Old Czech pronunciation.

Descendants

• Czech: štír

Further reading

• Jan Gebauer (1903–1916) “ščúr”, in Slovník staročeský (in Czech), Prague: Česká grafická společnost "unie", Česká akademie císaře Františka Josefa pro vědy, slovesnost a umění