človek

Definition from Wiktionary, the free dictionary
Jump to: navigation, search
See also: člověk

Serbo-Croatian[edit]

Alternative forms[edit]

Etymology[edit]

From Proto-Slavic *čьlověkъ, *čelověkъ.

Noun[edit]

človek m

  1. (archaic, Kajkavian) man; person; human
    • 1593, N.N., Cantio de matrimonio:
      Nei dobro človeku samomu biti,
      potrebno mu je tuvarušu biti,
      k njemu primerjen tuvaruš biti,
      zato mo pomoč imeimo stvoriti.
    • 1644, N.N., De paenitentia:
      Rožica na polju lepo friško cvete:
      takajše mlad človek tu na ovom svete,
    • 1701, N.N., O, Ježuše, slatko ime
      Misli, človek, sad živuči, ter pogledaj v grob smrdeči:
      Kam ja idem, tam ti dojdeš, otkuda se ne povrneš.
    • 1886, Ksaver Šandor Gjalski, Pod starim krovovima:
      Kakav je to kršan človek bil, nikad ne bi bil mislil, da bu on prije mene.
    • 1936, Miroslav Krleža, Balade Petrice Kerempuha
      Se sami Madžari, grofi, dunajski, taljanski,
      ni jeden je ne človek, ni jeden ne zna naški.

Slovak[edit]

Slovak Wikipedia has an article on:

Wikipedia sk

Etymology[edit]

Singular forms from Proto-Slavic *čьlověkъ, *čelověkъ; plural forms from Proto-Slavic *ljudъ (people, men), from Proto-Indo-European *h₁lewdʰ-.

Noun[edit]

človek m (genitive singular človeka, nominative plural ľudia)

  1. person, man (i.e., a human being regardless of gender)

Declension[edit]

Derived terms[edit]


Slovene[edit]

Slovene Wikipedia has an article on:

Wikipedia sl

Etymology[edit]

Singular and dual forms from Proto-Slavic *čьlověkъ, *čelověkъ; plural forms from Proto-Slavic *ljudъ (people, men), from Proto-Indo-European *h₁lewdʰ-.

Pronunciation[edit]

Noun[edit]

člôvek m anim (genitive človéka, nominative plural ljudjé)

  1. human; person

Declension[edit]

See also[edit]