češčina

See also: češćina

Old Czech

Etymology

From češský +‎ -ina.

Pronunciation

• IPA^(key): (13^th CE) /ˈt͡ʃɛʃt͡ʃina/
• IPA^(key): (15^th CE) /ˈt͡ʃɛʃt͡ʃina/

Noun

češčina f

1. Czech (language)

Declension

Declension of češčina (sg-only hard a-stem)

	singular
nominative	češčina
genitive	češčiny
dative	češčině
accusative	češčinu
vocative	češčino
locative	češčině
instrumental	češčinú

This table shows the most common forms around the 13th century.
See also Appendix:Old Czech nouns and Appendix:Old Czech pronunciation.

Descendants

• Czech: čeština

Further reading

• “češčina”, in Příruční slovník jazyka českého (in Czech), 1935-1957
• “češčina”, in Slovník spisovného jazyka českého (in Czech), 1960–1971, 1989
• “češčina”, in Internetová jazyková příručka (in Czech)

Slovene

Etymology

From čéški +‎ -ina.

Pronunciation

• IPA^(key): /t͡ʃéːʃt͡ʃina/

Noun

čẹ̑ščina f

1. Czech (language)

   češčina je Evropski jezik ― Czech is a European language

Usage notes

• The noun form is generally used only as the subject of a sentence. In the predicate, the adverbial form čéško is used.

Inflection

The diacritics used in this section of the entry are non-tonal. If you are a native tonal speaker, please help by adding the tonal marks.

Feminine, a-stem
nominative	čéščina
genitive	čéščine
	singular
nominative (imenovȃlnik)	čéščina
genitive (rodȋlnik)	čéščine
dative (dajȃlnik)	čéščini
accusative (tožȋlnik)	čéščino
locative (mẹ̑stnik)	čéščini
instrumental (orọ̑dnik)	čéščino

Related terms

• Čéh / Čéhinja
• Čéska
• čéski

Further reading

• “češčina”, in Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, portal Fran